zdanilo se je
sledi galebov
v mivki na obali
glava polna mostov
in privezov
oči sledijo pticam
in oblakom
besede polne rdeče zemlje
oči trepetajočih podob
in stranpoti
primešanih med krožeče
kažipote misli
le misel ostaja neuničljiva
tudi na pogorišču uma
njen konec teče dalje
tudi če reke ne tečejo več
tudi če škripajoči zven besed
grize steklega psa
ki v snu laja na zažigalne besede
požarne straže
koliko požarov zadošča
za mirno večnost
ko zamujeni hudourniki
med borovci bljuvajo
pepelnati mulj in peno
polnih ust
in pohlepnih lovk novega časa
njegovo breme tovorijo
potrpežljive maske ki spijo
pod zvezdnatimi strehami noči
in črna druščina netopirjev
ki posaja zgodnje zvezde
v hlapeče blato stoletnega kolovoza
po požaru je veter
na zeleno streho vinograda
vsul pepel
v debelem hladu pa je roka usode
prelistavala ogorel album
v katerem slavec prepeva
pred nasmejanimi obrazi mimoidočih
zdanilo se je
sledi galebov se sprehajajo
po mivki in pepelu na obali
Zdani se in človek, ki še vedno hodi, prešteva stranpoti, požare, se vidi v knjigi usode ... in spet se zdani - eksistencialna pesem, ki razbira skoraj zabrisane sledi preteklosti ... čestitke,
Ana
Lepa pesem, Jur, zelo lepa, globoka z lepimi prispodobami.
Čestitke.
lp Marija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jure Drljepan (JUR)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!