Ko je v možganih odklopljena elektrika,
ko je kri zastala, se je ustavilo srce, ostalo brez ritma in impulzov.
Človek, minljiv si kot bilka, ki brez soka ostane,
organizem obstane prazen, brez energije in pulzov.

Telo se poslovi s tega sveta, zemeljsko življenje premine,
tkiva se razkrojijo, les krste zgnije, le kosti so ostaline.
Človek odhajaš v Božje varstvo k očetu, ki te je ustvaril,
spomin ostal bo na to, kar dobrega si storil in ohranil.

Vera v večno življenje v drugi obliki nam daje upanje in tolažbo,
da bi bilo slovo s tega sveta lažje in manj boleče.
Človek, pustil si sledi, poslavljaš se in odhajaš v večnost,
čas bo pokazal vrednost dela, kar zapuščaš, ne moreš vzeti s sabo.

Ostaja človeški rod, zapisane lastnosti v potomcih so dedne in privzgojene meje,
korenine rodovnega drevesa se razraščajo v rodovitno deblo in širijo v veje.
Človek, spomni se, da čvrst rod prenaša se dalje kot drevo, ki s sokom ostane,
človeški duh živi v otrocih, vnukih, v njih naslednikih, z novo energijo, da obstane.

Življenje teče dalje, obnavlja se človeški rod izpod planin,
kri nasledstva je življenjska tekočina in na prednike spomin.
Človek, zavedaj se svojih korenin,
spomeniki na pokopališču naj ti bodo v opomin.

Premišljuj človek zdaj, ko živiš – o prihajanju in odhajanju,
veselju ob rojstvu, sreči v ljubezni, bridkosti ob neuspehih in žalosti ob smrti.
Človek bodi zadovoljen, da sedaj pošteno in mirno živiš, se vztrajno boriš skozi življenje,
delo in ljubezen naj ti bosta vizija in poslanstvo za dostojno in zadovoljno življenje.

Ko je v možganih priklopljena elektrika,
izkoristi čas, snuj ideje, ustvarjaj in živi vzorno družinsko življenje.
Človek sedaj je čas, da živiš polno življenje
in da imaš vero v poštenje in Božje življenje.

Sopotnik