Nobeden več videl ni Uršike zale,
saj njih so pogledi le v tmino zelene
vodé pogled'vali v iskanju sirene;
peté nje, misleč, so okrog prinešene,
na dnu da so zlepljene v eno plavut,
kjer čeveljcev mogla ne bo več obut.
Preminejo leta, stoletja in ere,
v mlakužnih vrtincih spomini bledijo,
na praznih papirjih poetov medlijo
dosanjane črke sanj - v melanholijo.
Pa misli stekó iz brzice v nov čas,
z mostu se nad vali začuje znan glas.
Moža se Povodnega zenice črne
polagoma le proti nebu uprejo,
privzdigne obraz nad megličasto prejo,
odsev svoj uzre pod zrcalno odejo.
S tretjim očesom, na nočnem zaslonu,
vidi plešoče luči v Orionu.
Kako je to možno!? – kriči nič prešerno.
Kot pesniški subjekt nenadoma živ je.
In ni pokončalo ga jutranje ivje,
in ni ga ožgalo večerno sočivje,
in ni potonila z njim večna pomlad,
po odru nebeškem drsi spet, nomad.
Ga potlej brez šoln'čkov zlatih snovalka
za svojega je soigralca izbrala,
da bosih stopal bi prek svoda plesála,
vsaksebi na lažnih oblačkih zaspala;
kot puhasti duši, kot vetra prepih,
ko nosi na krilih ju pesmi navdih.
Pa zdrzne bradati se Mož in zamisli,
vabila se bosega silno prestraši,
ga jel bo v nedeljo spovedat pri maši,
češ res nespodobno je, nočem bit v kaši!
Urno se v vrsto ves skrušen postavi,
zgodbo pregrešno Frančišku predstavi.
Menihu pa, glej, se oči zarosijo,
uzrl že dolgo Luči ni v temini,
odkar skoz' rešetke pronica s spomini
svetniška podoba Duha mu v vrlini.
Le vzpleši v višave, nad templje teles,
tam duh je portal duš oltarja nebes!
Življenje tam v večnih se krogih obnavlja,
zdaj v eno, zdaj v drugo se vlogo poraja.
Že Adam v neznano je jabolko raja
zagriznil. Uvide z izkustvi oplaja!
Pradávni žar Eve pa s kamni razbit
še redči zgoščenost, topi monolit.
Natakne salonarje njemu na ljubo -
češ s slečeno dušo res nočem plesáti,
razgaljeni prej pa srbijo podplati
še vedno žgečkljivo jo, tam med škrlati.
Povodnemu možu ročico poda,
že tok ju odnese vsemirskih vodá …
Le kje so še njune zdaj vidne stopinje,
le kam sta popotnika potlej zavila,
se nista polarno povsem razmejila,
v viharju nemara se razelektrila?
Tako spraševal se je tja v nedogled
pod nebom oblačnim nekoč zvezdosled.
Na goro Parnás se osamljen podal je.
Tam jel teleskop je gigantski zgraditi,
skrivnosti da mogel bi z njim proučiti,
ki že v radovedni Apolona biti
magnetile čud so, vznemirjale sen,
kar Webb enooki pospremi ga v zen.
A vidiš ta sij (téžko lečo odpre mu),
prijatelj moj dragi, na zvezdnem parketu,
kjer bela sta pegaza v vranjem lesketu
očes - prepustila jo tebi, poetu,
da v barvno preteklost se skoznjo zazreš,
smrt vlečke aurore molčé napoveš.
Zelo me je prevzelo tvoje Prešernovanje, vega.
Navdušena sem. ☆
lp Marija
Hvala. Me veseli, če so ti tile stihi vsaj za hipec popestrili kulturni dan.
Spoznavam tvojo poezijo. Mnogih izzivov se lotevaš, nekaj odlično dovršenih form najdem tam. Vzpodbudno in pohvalno! :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: vega
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!