Prešernovanje

 

Nobeden več videl ni Uršike zale,

saj njih so pogledi le v tmino zelene

vodé pogled'vali v iskanju sirene;

peté nje, misleč, so okrog prinešene,

na dnu da so zlepljene v eno plavut,

kjer čeveljcev mogla ne bo več obut.

 

 

Preminejo leta, stoletja in ere,

v mlakužnih vrtincih spomini bledijo,

na praznih papirjih poetov medlijo

dosanjane črke sanj - v melanholijo.

Pa misli stekó iz brzice v nov čas,

z mostu se nad vali začuje znan glas.

 

 

Moža se Povodnega zenice črne

polagoma le proti nebu uprejo,

privzdigne obraz nad megličasto prejo,

odsev svoj uzre pod zrcalno odejo.

S tretjim očesom, na nočnem zaslonu,

vidi plešoče luči v Orionu.

 

 

Kako je to možno!? – kriči nič prešerno.

Kot pesniški subjekt nenadoma živ je.

In ni pokončalo ga jutranje ivje,

in ni ga ožgalo večerno sočivje,

in ni potonila z njim večna pomlad,

po odru nebeškem drsi spet, nomad. 

 

 

Ga potlej brez šoln'čkov zlatih snovalka

za svojega je soigralca izbrala,

da bosih stopal bi prek svoda plesála,

vsaksebi na lažnih oblačkih zaspala;

kot puhasti duši, kot vetra prepih,

ko nosi na krilih ju pesmi navdih.

 

 

Pa zdrzne bradati se Mož in zamisli,

vabila se bosega silno prestraši,

ga jel bo v nedeljo spovedat pri maši,

češ res nespodobno je, nočem bit v kaši!

Urno se v vrsto ves skrušen postavi,

zgodbo pregrešno Frančišku predstavi.

 

  

Menihu pa, glej, se oči zarosijo,

uzrl že dolgo Luči ni v temini, 

odkar skoz' rešetke pronica s spomini

svetniška podoba Duha mu v vrlini. 

Le vzpleši v višave, nad templje teles,

tam duh je portal duš oltarja nebes!

 

  

Življenje tam v večnih se krogih obnavlja,

zdaj v eno, zdaj v drugo se vlogo poraja.

Že Adam v neznano je jabolko raja

zagriznil. Uvide z izkustvi oplaja!

Pradávni žar Eve pa s kamni razbit

še redči zgoščenost, topi monolit.

 

 

Natakne salonarje njemu na ljubo -

češ s slečeno dušo res nočem plesáti,

razgaljeni prej pa srbijo podplati

še vedno žgečkljivo jo, tam med škrlati.

Povodnemu možu ročico poda,

že tok ju odnese vsemirskih vodá …

 

 

Le kje so še njune zdaj vidne stopinje,

le kam sta popotnika potlej zavila,

se nista polarno povsem razmejila,

v viharju nemara se razelektrila?

Tako spraševal se je tja v nedogled

pod nebom oblačnim nekoč zvezdosled.

 

 

Na goro Parnás se osamljen podal je. 

Tam jel teleskop je gigantski zgraditi,

skrivnosti da mogel bi z njim proučiti,

ki že v radovedni Apolona biti

magnetile čud so, vznemirjale sen,

kar Webb enooki pospremi ga v zen. 

 

 

A vidiš ta sij (téžko lečo odpre mu),

prijatelj moj dragi, na zvezdnem parketu,

kjer bela sta pegaza v vranjem lesketu

očes - prepustila jo tebi, poetu,

da v barvno preteklost se skoznjo zazreš,

smrt vlečke aurore molčé napoveš.  

vega

triglav

Poslano:
11. 02. 2019 ob 10:08

Zelo me je prevzelo tvoje Prešernovanje, vega. 

Navdušena  sem. ☆


lp Marija

Zastavica

vega

Poslano:
12. 02. 2019 ob 01:08

Hvala. Me veseli, če so ti tile stihi vsaj za hipec popestrili kulturni dan. 


Spoznavam tvojo poezijo. Mnogih izzivov se lotevaš, nekaj odlično dovršenih form najdem tam. Vzpodbudno in pohvalno! :)

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

vega
Napisal/a: vega

Pesmi

  • 08. 02. 2019 ob 06:42
  • Prebrano 439 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 148.6
  • Število ocen: 7

Zastavica