Forum

Soraja

Tukaj izpostavljam pesem, ki je predolga za objavo na rednem portalu, je pa napisana v obliki rubaiya.

Seveda me zanima vaše mnenje. 

Predvsem stroke (mogoče bi se oglasil tudi Matjaž).

 

SORAJA

Neke pomladi se v Rožno dolino
priseli Soraja s svojo družino.
Pegasto, odraščajoče dekletce
očara prav vse z otroško milino.

Njen očka je šejk, Halil Al bin Reda,
v Arabiji znan, kot sokol ujeda,
velik ljubitelj Gorenjskega kota:
Pokljuke, Bohinja, Vogla in Bleda.

Prepričan, da se bo deklica mila,
le pod doslednim nadzorom ognila
pastem, ki po ulicah temnih preže,
postavlja stroga in jasna pravila.       

Očka Soraja močno obožuje,
ukaze njegove vse izpolnjuje,
odkar pa so v Rožno dolino prišli,
se ji zdi, da jo le preveč omejuje.   

Julija, ko dopolni osemnajst let,
zmeni se z bratom, da popelje jo v svet.
S šarmom prepriča ljubečo družino,
da z bratom je varno življenje zajet.

Popoldne prispeta v belo Ljubljano,
živahno, veselo, prav nič zaspano.
Hitro posrka ju v svoje kanale,
hočeta v kino; je vse razprodano.

Potem podatke dobita na netu,
kje rola se žur v neznanem tem svetu.
Soraji se zdi, da je vse izgubljeno,
a brat: "ni prav nič zelen na planetu!"

V Šiški je fešta privatnega tipa,
vrata se odpro brez kartice VIP-a.
Stopita v prostor med družbo izbrano,
prešine ju sreča zadnjega hipa.                     

Najprej zadržano sprejme ju družba,
potem pa postaja vse večja gužva,
novi in novi ljudje se vrstijo,
kmalu prav vsi homogena so spužva.

V gneči nihče več ne gleda soseda,
kakor kdo ve, se zabava, poseda.
Brž vidi, da nista v centru pogledov,  
pa naokrog se Soraja razgleda.

Takoj ga začuti. Njega seveda!
S prijatelji nekaj živahno razpreda.
Postane ji vroče, hoče zbežati,
prepozno, saj tudi Gal jo zagleda.

Potem sta plesala skozi poletje,
dotiki, poljubi, kot v snu doživetje.
Pri Prešernu vsak dan se dobita,
z muzo na zmenku, ki je razodetje.

Kmalu v zanosu visokega vala,
tesno objeta sta skupaj ležala,
začudena in prijetno prevzeta,
v očeh si vesoljne zvezde iskala.

Počasi se v mesto razlije jesen
z malarjem, ki oboževalec je njen,
navdušena pevca starinskih balad,
v vejevju šumita že zadnji refren.

Oče že dolgo hči gleda postrani,
sprašuje domače, da je ne rani,
potem pokliče še njo na zagovor
in odredi, da odšla bo kot lani

v Arabijo kjer bo zanjo skrbela
stara Bibi. Tam v dvorcu bo imela,
obdana z udobjem in minareti,
skrb le za šolo, za njo bo živela.

Gala, Sorajo odplakne oseka,
boleče spoznanje, da je prepreka:
drugačna kultura, vera, navade,
tiho, prav tiho v možgane priteka.

Tih je razum in še tišja je nada, * 
tiho v spirali ljubezen propada,
ni čas še za zarjo z bližnega vzhoda,
muza se z žalostjo tiho ubada.

 

 

* Avtor prvega verza zadnje kitice je Peter Rangus

 

Lep pozdrav Marija

 

 

 

koni

Poslano:
08. 02. 2019 ob 16:10

Marija, 

v pesniški obliki, v kateri nam predstavljaš pesem Soraja, se nisem nikoli preizkusila  in premalo mi je poznana, da bi si s tega zornega kota dovolila izpostaviti mnenje o njej. Zaradi same vsebine pesmi in tekočega branja verzov pa ne morem mimo brez izražene ČESTITKE. Izjemna je pesem in izjemna je tvoja ustvarjalnost. Upam, da se bo oglasil še kdo, da bo pesem naletela na zaslužen strokovni odmev.

S prešernim pozdravom ti želim tudi lep preostanek prazničnega dne

Breda

Zastavica

Komentiranje je zaprto!