Prevod dela: Pjesma koja će se dopisati (porculanska poema)
Avtor izvirnika: Vladimir Vuković
…
Po nekaj naznakah intimnih zgodovin,
sva se končno srečala, nad vodo,
kakor se tudi spodobi ustnicam brez doma.
Hotel sem prvega, ti zadnjega.
…
Po nekaj korakih
sva dojela:
ti si ženska z gnezdom na rami,
jaz pa moški, ki se osvobaja kvadrature.
Tako eno kot drugo je bilo obljuba.
…
Po nekaj dneh,
je oranžna soba
vedela vse kar se bo zgodilo:
ti si bila čudno prva, jaz pa začuda zadnji,
gledajoč to sva rekla: Dobro je.
…
Po nekaj mesecih
sva postala apatrida,
malo sva morala, veliko hotela,
povsod noseč tisto isto vodo in sobo,
z neba pa je padal puder, z neba pa so padale saje.
…
Po nekaj zlomih, po dvigih,
sva začela igrati na svoja jezika
da ne bi prihajala iz votline, barvala sva stene v domu,
prvem in poslednjem, poslednjem in prvem.
…
Po nekaj letih
sva spoznala vrednost drobnega cvetja.
Ko sva dojela mir, precenila vojno,
sva rekla: Solnica in sladkornica naj stojita skupaj.
Pesem pa naj si zapomni: tudi porcelan ima dušo.
…
Ko je pesem izvedela, da ima porcelan dušo,
sva zložila v vrsto velike in male skodelice,
prve sva kupila,
druge so nama poklonili sovražniki.
…
Ko sva izpila prve požirke,
sva na veliko razpravljala o tem kaj je
porcelan in bila zmedena:
duša je takrat razbila šipo na vratih.
…
Ko sem prvič polomil tisto veliko,
si zavpila, studenec pa je solzil nizvodno.
Videla si kri, mi povila prst in bilo je vzvodno:
voda je odločila, da je to pomembnejše od zakonov fizike.
…
Ko si rekla, da si grozno debela,
sem odpel zgornji gumb in šepnil: renesansa.
Nisi mi verjela in dolgo si spraševala ogledalo,
oba sva videla kaj želiva.
…
Ko sva dojela, da trebuh ni pomemben
in se odrekla pravljici, sva zagledala lepoto popka.
Obleke in hlače so ostale enake,
midva pa za številko večja.
…
Nisva nehala reševati sveta,
ta se bo vsekakor rešil nas,
no
z roko si pojasnila, da imam pravilno glavo,
rekel sem, da nikoli nisem videl lepših stopal …
Zdaj pesem zahteva, da se ustavim.
…
S pogledom sva s terase pokukavala v krošnjo.
Zeleno ali zeleno: bala sva se istega, a drugega,
in vrh se je v vetru zvijal, v levo, v desno.
…
Rekla si, da te boli roka pod katero je besnela smrt.
Ena veja se je naglo postarala, meni pa je odrevenela rama –
postalo je zanesljivo: namesto usode izbirava drug drugega.
…
Ob odločitvi na čakanje, sem si predstavljal kako boli
izpran pepelnik in iz dnevne sobe preganjal oblak,
ugnezden na svetilkah in pripravljen, zaustavljal sem dež,
pripravljajoč zaloge pepela za oba. To sem imenoval: upanje.
…
Prišla boš z dobrimi novicami ali ne: no terasa čaka,
vrh se ne upogiba. Zeleno je le zeleno,levo je desno
a pogledovati v krošnjo je velika modrost.
Poslušajoč daljave sva temu rekla: življenje.
…
Prišla si z nevarnimi novicami, z nevihtnimi lasmi v oba svetova.
In bila sta v naju kot tudi na nebu.
…
Ko ti je iz ust kašljal sen, sem s terase
klical: strele so eros, grom pa pristanek tal.
Legel sem odmevajoč . V meni pa je bilo kot v odgovoru.
…
Kot vekoven, glineni bog srednjih let, sem ti pihnil v lase.
Prepustila si se razsuta kot glosa,
vedela: ko ji šepnem, bo nesmrtna odšla, a ostala.
…
Pošiljal sem te, las za lasom, v svobodo, ki nima imena,
žrebal v življenje mečkajoč belino – naj se Izgon
ne uleže med naju: kot da je mogoče, kot da ni.
…
Zdanilo se je ob kričanju otrok.
Vstala si držeč veliko skodelico in dejala, da si bila nekje.
Jaz ti nisem rekel ničesar: ne sebe, ne noči iz keramike, prav ničesar:
ne drugega sveta, las, ne diha in kril.
Lidija,
hvala za pomoč.
Jur
JUR, odlično delo si opravil, moja pomoč je bila majhna in samo tehnična ...
Dragoceno je imeti prevod izbranke sezone.
Lp, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jure Drljepan (JUR)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!