Viharjenje
odplaknem te
zbereš se v oblaku
kot vse krožeče vode
spet padaš v moje misli
ali naj pred rosenjem
ožamem vse nebo
in ga ustekleničim
da se staraš z menoj
nič več pit v opoj
ali pustim drseti vase kaplje
naj bo kak dan pijan
in poln sonca ki slepi
da sem od ljubljenih ti najbolj ljuba
ko te spet jočem
obrišeš mokro sled
nikoli nisi šel
le jaz sem si želela
da bi spet in spet prihajal
kakor neurje
kakor nežen pomadni dež
Lean, hvala za tako oceno, ki me požene v nekako seme iz katerega kukam tik nad zemljo :)
Ja, tisto tapravo viharjenje čustev, strasti, si nasula v vrstice in prepričljivo pripeljala viharje v pristan. Seveda pa je pristan lahko kaj hitro zmuzljiv in ne dopušča miru. Sicer pa, viharjenje je še kako dobrodošlo, če slutimo pristan:)). Hja, marsikaj in še več je skrito. Prav je tako.
lp, ajda
Tole: vsoe nebo ...
Hvala, Ana
vsenebje :)
Vsesvet in življenje ... čestitke,
Ana
res lepo mojstrsko bom rekla
lp, M
Ajda, draga, še bi vihrala, še bi dajala ...a spotika se, spotika, ob vsem kar me mika :)
hvala ti in objem, če smem ;)
Levček, hvala...takole je, pride prav ali pa ne :)
objemam te
Uf, Irena, strastno in brezkompromisno. Utekočinjeno. Fluidno.
Teče tudi po mojih žilah zdajle...
Hvala.
Katarina, oprosti za pozen odziv, a ko sem zapoznelo prebrala tvoj odziv, sem bila toliko bolj vesela :)
Hvala
in ni si greh vleči k sebi še kako poletno nevihto ;)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 02. 02. 2019 ob 10:35
- Prebrano 675 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 313.58
- Število ocen: 18