Ko sem predolgo gledal sliko,

se je črnogledo zazrla vame in skušala obarvati moje sive misli,

z nečimrno podobo je nagovorila moje oči,

ki so na njeni poslikavi zaznavale mavrični nemir.

Vsak dan jo opazujem,

kako počasi leze iz okvirjev,

kot črna mamba na preži za belim zajcem,

čakajoča na poslednji labodji spev; drugič se čeznje zliva kot slap,

ki z bučanjem opozarja prozorno vodo na njen skrivnostni izvor.

Kot slikar, bi jo prepustil usodi muzejev,

otožno zavisten, da zgineva kreacija mojih površnih potez,

s katerimi bi branal površje beline tako dolgo,

da bi skozi brazde pognalo zelenilo.

Prste bi pomakal v razrahljano zemljo,

v notni zapis pokrajine, kjer bi stebelca pela k svetlobi,

z nohti bi postrgal kisik iz zraka in ga ponudil gomoljem,

da nahranijo ubežni čas.

S krvjo bi pital zamesene oblike platna,

da pordečijo kot zavest, v kateri brstijo čustva izdihanih odtenkov,

kakor da bi mnogotere kapljice sprhnile v nedodostojnem potegu čopiča.

Kot Dorian Gray se bom prevzel skozi nianse,

bližje k platnu se pomikam, bolj nejasno izgledam,

kot da bi moje starikavo telo izpilo simbole večne mladosti.  

Dare Gozdnikar