Na glavi nekaj se godi,

saj zelo, zelo srbi.

Zavzele so jo nevidne uši,

ki si jih nihče ne želi.

Prišle so tiho kot vile

in se hitro namnožile.

Z užitkom sesajo kri,

dokler jih vse ne boli.

Tam gori mrgolijo,

pazijo, da ne zbolijo.

Vsak dan gredo na vadbo,

da se krepijo s telovadbo.

Tek, počepi, stoja na glavi,

kroženje z rokami, prevali,

kotalenje za nasmeh

in še plezanju po laseh.

A glej ga vraga, nič ne pomaga!

Bel prah, ta grozna nesnaga

napada jih z vseh strani.

Adijo srbeča glava, adijo uši.

nada pecavar