Včasih sem hudournik, ki dere bregove…

…takrat sem silovit, brutalen val.

Včasih sem butajoče srce v svoji votlini …

…takrat sem njegova rdeča razžarjena kri.

Včasih sem skala, ki je ne premakneš,

a lahko jo razbiješ.

Včasih sem plamen, ki ga ne upihneš,

a lahko ga pohodiš.

Včasih sem sveta križarska vojna in njena zadnja bitka,

včasih sem divji angel v krvavem oklepu.

A  vseeno včasih, ko sem sam…

…(ko se že tok vode skoraj ustavi in gladina umiri…

…ko se bitje srca ublaži in kri ohladi)…

…takrat sem le majhen nebogljeni deček,

skrit pred strahovi iz starih omar.

Le čigav pra-gen tiči v meni, skrit, zavraten,

da sem obenem lahko tako mogočen, a tako neznaten?

Grega H.