V progasti pižami,
bila je nedelja,
konec februarja,
na severu Nemčije
so jo peljali na vozičku
preko dvorišča.
Mimo sključenih,
oštevilčenih silhuet.
Mimo odsotnih obrazov.
Stran obrnjenih glav.
Nihče je ni pogledal.
Te uboge ženice.
Tega udrtega obraza.
Te obrite glave.
Teh suhih kosti.
Bila je še ena;
inventarna številka
podčlovek
s l o v a n k a
Prej,
pa tudi po tej nedelji,
se je sukaljal dim v nebo.
In nebo je molčalo!
Le rahlo je močilo
z umazanimi,
mastnimi solzami
shujšano, premrlo telo,
kot bi ga hotelo maziliti;
dati v poslednje olje.
Voziček se je,
pritajeno škripajoč,
pomikal
k operacijskemu bloku.
Mimo barake,
kjer je med vrati
stala Minka.
Naključje?
Odsotnost nebeške milosti?
Mamaaa!
Preko ustnic se je pretočil
nerazumljiv, grgrajoč stok.
Voziček
je šel svojo pot.
Vse kar ji je ostalo
od te mokre,
mrzle nedelje,
je bil droben mamin nasmeh
in čez nekaj dni:
Žara.
* Pesem posvečam stari mami
Mariji Kleindienst, ki je bila umorjena v tabirišču Ravensbrück, kot poskusni zajček.
Poslano:
22. 01. 2019 ob 11:57
Spremenjeno:
22. 01. 2019 ob 11:58
Marija, ova snažna posveta nije samo osobna već i univerzalno podsjećanje na sva monstruozna zla koja su se (nažalost još i danas) događala u povijesti (ne)ljudskog roda. Ne ponovilo se više nikad.
Lp,
Katica
Marija, solzen je papir in močna pesem. Obnemim, strmim v sliko. Lepo posvetilo, za vse, ki se ne vrnejo.
Veliki pozdrav Marija.
Saša
Isuse, ovo je tvoje najbolje djelo. Fenomenalno.
Marija, naj se nikoli ne ponovi kaj takega! Kako brez vesti in premisleka nekateri govorijo, da so bila to delovna taborišča.
lovrenka
uf močna pesem in grozna ob enem res naj se nikoli ne ponovi kaj podobnega
lp, M
Hvala, dragi moji, za vaše besede.
Vaši dotiki mi veliko pomenijo.
♡
lp Marija
Tema ob kateri se joka.
Morda jo nekega dne spiliš.
Lp, Lea
Poslano:
31. 01. 2019 ob 11:54
Spremenjeno:
31. 01. 2019 ob 17:16
Hvala za branje in dotik, Ivanka ♡
Mislim, da jo bom kar pustila, takšno kot je, ker jo tako čutim. Je pa to tema, o kateri se res težko piše, ker bi najrajši rjovela in preklinjala usodo, ki sta jo doživljali moja mama (Minka), takrat stara komaj 18 let in njena mama, ki je bila že po treh tednih likvidirana, ker je bila prestara za sužensko delo.
Menim, da je treba opozarjati, opozarjati, zato pišem o tem in ne pozabiti, saj se tudi dandanes dogajajo podobni zločini.
lp Marija
Marija, res je prav pisati o tem.
Prav tako je res, da je težko pisati o takih temah.
Seveda se boš o pesmi sama odločila, saj je tvoja.
Glede občutenja pa; o njem lahko napišeš tisoč in več variant in bolje kot se ti jih bo posrečilo ubesediti, bolj se boš z njimi približala bralcu.
Vse dobro in veliko navdiha!
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: triglav
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!