V lobanji
črne misli
režirajo scenarij
v nezlomljivi kosti
trop velikih razmišljanj
in spodaj atomčkov
kaj narediti
kam
prsti dražijo nebo
jezni švigajo
hitro po zraku
tihe misli
postanejo glasne
samota pritiska
kot večno zlo
ki lomi
dušo
osedlam
osamljeno kamelo
znova jezdim
črne poti
plešejo
žalostni ples
črnina postaja
črna popolnoma
ja jutro danes
nima sreče
pobožam temo
kot da postaja
prijateljica
Woow Irena, ovo je tvoja možda atmosferski najmračnija kompozicija, ovo je glazba koja lebdi.
Lean dober večer
Hvala ti Lean, v temi biti in temno videti nekako gre skupaj.
Mračna je, se strinjam s teboj, če mi je le uspelo.
Lep pozdrav,Irena
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!