Kadar ležem,

da bi spal,

zaspim vsakič

z eno drugo,

vedno pridejo

različne,

da premagam

svojo tugo.

Glavo vržem,

na blazino,

prideš ti mi,

želja večna,

se ne morem

te rešiti,

dolgo ti si tu

in prav že tečna.

Ko naslednjič

ležat grem,

obiščeš ti me

spet samota,

dolgo poleživa,

vsa nespečna,

veva, da za dva

je tu pomota.

Ko spet ležem,

znani glas,

se strast mi

spet oglaša,

ta najkrajši

je obisk,

saj šibka je,

takoj ugaša.

Glava zopet

rada gre počivat,

na obisk nato

se vest prijavi,

da lahko z vsemi

hkrati bi zaspal,

če le ležal bi

v postelji ta pravi.

Pa grem zopet,

trdno, da bi spal,

skoz misli švigne

mi nemoč,

vem, da moram

iz prešuštva tega,

stran od vseh,

ki hočejo me vsako noč.

Ni miru pred njimi …

… kadar ležem,

da bi spal,

zaspim vsakič

z eno drugo,

vedno pridejo

različne,

mi ponujat,

svojo le uslugo.

by Mikla

Mikla