nekako tako :

Pokopališče ni le mnogo sveč in tekmovanje

kdo bo lepše uredil gomilo

preko sveč šepetajo zgodbe

iz vsake krpe zemlje

pod katero ni ostalo nič

ob grobu sem

majhen ptič tako čudno žalostno zapoje

Mama, zakaj držijo stric zastavo tako postrani

Ker je to čast

katero izkazuje tvojemu dedku

oblast ki je ni hotel

zato je šel v gozd

in mislil da bodo spremenili svet

Meni je dedek rekel

da je bil mlad in neumen

in da je takrat verjel da bo sigurno prav

zdaj sem star kot on v času vojne

pa ne vem kaj hočem

Sine, človek zmeraj hoče, česar nima

včasih ni bilo prav nič drugače

Potem imam jaz vse ali pa ne vem

za stvar ki bi mi res nekaj pomenila

Zemlja se skotali na krsto

sklonim se h grudi da jo vržem za kostmi

moj sin gleda v črno prst

noče si umazati rok zaradi običajev

za nama raja meče rože na hrastov pokrov

kot ob svobodi

ko je naš ata menjal puško

za kladivo ob plavžu

in udrihal v istem ritmu

bodi bodi bodi

je zdaj svoboden se vprašam

pogledam v zibanje cipres

majhen ptič tako čudno žalostno zapoje

in jelke na najbližjem hribu so sklonjenih vej

kakor hrbtenice

odlična narečna pesem, nisem pa uspel razbrati v katerem narečju je napisana

Hvala, goričan

Narečje pa je Koročšina iz slovenske zgornje Dravske doline

lp

pi

Ljudje še govorijo narečje, ob grobovih, ko so povezani na čudno žalosten način ... a je tule zatipk: takrtat?

Lp, Ana

je, zatipk,,,kako fajn beseda :)  hvala za najdeno, me je zdaj našla koroška beseda za takrat

Čestitke k pesmi, zapisani v narečju,

Ana

Hvala, Ana