Ob podstrešnem oknu tesne mračne sobe

skozi šipo zre ves zgrbljen, suh in bled,

molče stoji kot pokorno znamenje zvestobe

in z odtisi prstov pušča steklu nerazločno sled.

Prestrašen opazuje drobcena človeška bitja...

...Iz omotične višine so kot golazen brez ovir,

brezbrižni za njegove tožbe nemega vpitja,

kakor mravlje, stran očem hitijo za okenski okvir.

Z opreznimi koraki se približa koncem vrat,

počasi in drhte prestopi prag le za polovico,

spusti obrabljeno železno kljuko, naredi obrat

in se vrne spet nazaj pred okensko polico.

Grega H.