more je bilo toliko modro
da šamara. Anakapri
i smokva naglo ućutala u siesti podneva
da odspava. Anakapri
i drvo masline dovoljno široko
da sakrije. Anakapri
zgrčen u sistoli, kardio tački koja stišće
pariske plaveti krvi u sebe, ti se uvlačiš
u mrak kapele Santa Maria a Cetrellae
gde je Rilke krio stručak duše bosiočeve.
jer oko tebe sve miriše po smrti. i neće
da pusti. Anakapri
Kakšen poklon in valovanje besed (kot morja) ... podobe, ki jih odslika izjemna pesniška duša, ki zna s peresom ... čestitke,
Ana
Hvala, draga Ana, na prijatnim i lepim rečima, koje daju podstrek! :)
lp
Jagoda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: jagodanikacevic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!