Luna skrije se za obzorje,
na ulici ostanem sam.
Pred mano je le malo morje,
polno poti, ki peljejo neznano kam.
Korak za korakom stopicam naprej,
zopet in znova se oziram nazaj.
Ulica je tiha in nedolža kot nikoli prej,
želim, da zbudil bi se iz svojih sanj.
Blodim po temi, ugasnile so luči,
obupan in strt padam v globino noči.
Kar naenkrat ona se pojavi,
z nežno besedo čas mi ustavi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: sadpoem
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!