Osovivši se na noge
čovjek je postao osovina
os oko koje se roje ose
na koju reže rajske hijene
okomica po kojoj
računa se vrijeme
kroz njegove sjene i sjeme
sunce ulovljeno u brutalno oko
jednom jedinom zalutalom zrakom
gdje nema te baklje nebeske
da opstoji u umu
ako je čovjek ne opiše
na zapiše i ne opjeva
pjan od misli škrtih
poput sveca
izbrisanog sjećanja.
Ja, Duško, je kar treba plesat, prepevat, pisat in srce se vzradosti...
Lp
A
Duško dobro jutro
Če je na urniku ples, bomo pa plesali...
Smo že, ne bo hudega. Nekateri so za pop... .
Lepo.
Lep dan ti želim,Irena
Hvala od srca, Andrejka i Irena !
lp iz Zagreba, Duško
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Duško Babić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!