Bele perlice z neba
v meni prebudile so intimo,
ples vsaka svojega so odplesale,
spomnile me na prelepo zimo.
V bele hladne mi poljane,
vtkale čudovite so kristale,
razigrale moje so srce
in z njim objeto zaplesale.
Ob pogledu nanje prebudile
so v meni spečega otroka,
ki je nekdaj gledal skozi okno
na osopli šipi vtisnjena otroška roka.
V spominu mojem sem zanetil,
spet prijetno shranjeno toplino,
ki je vedno kljubovala mrazu,
napolnila v duši ivjasto praznino.
Padajte, le padajte z neba,
gradite te prijetne mi občutke,
boljši človek sem zaradi vas,
saj vase vabim lepe si trenutke.
Padajte, le padajte …
by Mikla
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mikla
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!