Sence
Temna noč se razgrne, hladen veter vije se,
zadnja luč ugasne, težek korak po cesti stopa.
Mesec šibko sveti jim na pot, solzno lice se ji v temi skrije,
stopa skozi sence, srce na drobce je razbito, sama ostala je sirota.
Zazre se daleč v daljavo, dolino, kjer je toliko trpljenja,
hladen veter zareže objokana lica,
angel šepeta ji, da Bog je z njo.
Zapadle prve so snežinke v pomladi njenega življenja,
zavijejo v odejo mrzlih jo sanj,
enakih nikdar želi si več ne ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: sadpoem
- 05. 01. 2019 ob 10:22
- Prebrano 373 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 39.5
- Število ocen: 2
