Iluzija domišljije

Temna črta

iz spomina

vleče besede

občutek

tistega sladkega

kar je bilo dano

ko je kraljičin stol

zaradi obveznosti

ostal prazen

rezervni um

pa je pogruntal,

da bo pritisnil

rit in dal pečat

večni usodi

kot da je večnost

ukradeni trenutek

spočeti

iz radovednosti

in nahranjen

od sitih poljubov

v drgetu misli,

ki so še danes

kot vihrava zastava

ki nima himne

nima drugega speva

kot lačen spomin,

ki bi rad vedno znova

še en takšen trenutek,

ko bo stol

poleg gospoda prazen

a glej ga vraga

zaseden je

in misli se polnijo

od vsakodnevne jeze

čemu ni prazen

in odgovor je

en sam

nisi usodna

ne senca

ne tvor

ki bi spremenil svet

drugega

kot samo v svojih mislih

obračaš in šahiraš

sama s seboj

in iz dneva v dan

noben trenutek

se ne spreminja

razen lastnih potez

na dolgočasnem polju

koder zima

hladi tišino

v sredico

kjer več ni ognja

samo ena

polomljena iluzija

dela hipotetične poteze

sama sebi

po svoji volji

IŽ-lev

Komentiranje je zaprto!

IŽ-lev
Napisal/a: IŽ-lev

Pesmi

  • 04. 01. 2019 ob 01:49
  • Prebrano 110 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 156.24
  • Število ocen: 10

Zastavica