Nihče ne gleda.
V kotih pokrajine se zbira megla.
Objema mi gležnje in sili višje proti kolenom.
Vse dokler ne preseže oči.
Zlepi lase.
Na kožo hrbta vžge gomazenje.

Sonce je ostalo nizko na drugi strani.
Tukaj nihče ne čuti njegove toplote.
Januarska zmrzlina ničesar ne obljublja.
Spanje.
Tišina.
Zato nihče ne sliši.
Zvon je predaleč.
V odmaknjeni razpoki časa.

Sem to še jaz?
Roke in noge so škripajoč stroj.
Dihanje je avtomatično,
izdih onesnažuje atmosfero.
Nadzornik ne pride mimo,
da bi ponastavil ventile.

Nihče ne gleda,
nihče ne sliši hropenja.

modricvet