Ne spim, bedim, preganja me nočna mora,
po morju plava nevarna, ledena gora,
pred mano je strma, visoka gora,
v skalni steni pomaga mi opora.

Gej jo no, razpoko v steni, ledeniškega izvora,
prehod v prvenstveni smeri omogoča podpora,
o navdušenih alpinistih je vse več govora,
saj planinska sopotja so slovenska folklora.

Osvojiti gorski vrh je trnova krona,
plezanje je zahtevna cona,
nenadoma obšla me je mrzla zona,
negotovost, skrb težka kot cela tona.

Strah, nevarnost me iz spanja prebudi,
takoj sem buden, čeprav spanja potreben tudi,
zaskrbela me je varnost in zdravje ljudi,
bodite previdni, nikamor se ne mudi!

Vstanem in se k pisanju spravim,
na štedilniku kavico pristavim,
v podzavesti so sanje skrb, predpostavim,
nato začeto delo do konca opravim.

Prispodoba je imela svojo nadnaravno moč,
opozorilo na težave in klic na pomoč,
čeprav ogenj bil je velik in vroč,
bistva sporočila ni zakrila črna noč.

Zapleten problem bil je že vpijoč,
prerasel lokalne meje je in postal vnebovpijoč,
odgovorni skrili so se daleč proč,
škandal postal je še bolj rastoč.

Daleč je že polnoč,
nocoj bila je kratka noč,
zjutraj je luna že daleč proč,
dala mi je mir in duhovno moč.

Ni mi škoda neprespane noči,
čeprav pokonci sem od sinoči,
zadoščenje večje je od vzajemne pomoči,
opravljeno dobro delo daje mi nove moči.

Počutim se kot bi me povozila lokomotiva,
kot spekla bi me kopriva,
ni bila polna luna kriva,
bila je muza navdiha neodložljiva.

Sopotnik