Približno takole :

Še enkrat bi sedla

Na tisto skalo ki štrli iz planine

Kakor zadnji babičin zob

Da z njim zagrize v ržen kruh

In ga dolgo melje z jezikom

Ki ga nihče več ne razume

Počasi bi s pogledom žvečila dolino

Reka ne odnaša časa

Sedel je med hiše

Med hribe prilepil vse bolj prazne vrtove

Domači ob peči pletejo nogavice

Za noge ki ostajajo

Kvačkajo peclje za oči

Zataknjene v ozke soteske

In vstajajo kakor starodavni kralji

Branit škrto zemljo

Ki ne da drugega kakor ljubezen

O kateri se ne govori

Med trdimi ljudmi

Zadovoljnimi z grudo prsti in z njenim vonjem

O, dobro obvladaš, sukaš, to sočno, pojoče narečje, Poetesa Irena (koroško, če se ne motim), ki prijetno zaziblje v tiste lepe, pristne, ranjke čase ... Oh, ja, kakor koli že si bodi ... Kotlje, Voranc, Požganica, Jamnica ...

Lep večer ti želim,

Sašo  

Hvala Sašo :)

Eni tako nostalgični dnevi..

lp

irena

Ržen kroh pa mavo mošta cevo noč drži, bi rek Kamnik,

js pa prajim šta je kr orng :)

hehe, abukala, Milan je doma z Raven, tam je čisto drugačna špraha  :)

hvala za dotik <3

Z lepo besedo diši po gmajtnosti, draga Irena ...

Kar vidim te, kako meleš z jezikom, s pogledom žvekaš dolino … in čutim, da si v mislih z ljudmi, gmajtnimi z grudo prsti in njen duh …

Lep dan ti želim in, če srečaš človeka brez nasmeha na licu, mu podari svojega.

koni

O, hvala, draga Koni <3

z nasmehi pa sem radodarna  :)

Naj bo dan lep in mi dobri.

Objema te

pi

Posebne pohvale k trudu zapisa pesmi v narečju (glede na vsebino ji to tudi najbolj ustreza) - čestitke,

Ana

Najlepša hvala, draga Ana

objem