Vbod hladne igle,

bela tekočina v kri,

daleč stran ponese,

dušo od skrbi.

Na krilih poleti,

zajadra čez nebo,

ljubila bi,

pa ne ve kako.

Vedno bližje je,

z vsakim zamahom,

vedno dlje,

z vsakim vdihom.

Poraza se zave,

med tuljenjem v brezup,

samota jo ubija,

ljubezni strup.

Brezdušno praznino zapolni,

ta, ki se zave,

sreča iluzije slajša je od zmag,

ki sence jih slave.

Morbidna realnost,

stvarnost trohnečih duš,

ujetih v odmevu,

med ljubeznijo, samoto.

ptica