Opazujem njegovo telo,

ki lahko bi mu rekla Eros, Adonis, Orfej.

Sledim potezam obraza, ki ne vrača mi pogleda

in z rdečico na licih nadaljujem pot niže,

kjer resničnost spoji se s podobo iz sanj.

In zanj bi umrla kot umre Julija.

Zdi se kot marmor

in med v očeh polnih poželenja, ki prepleta srce.

A to je vse, kar je.

Poželenje.

Ker jaz zanj nikoli ne bom kot Annabel Lee ali Ofelija, Helena.

Za dekleta kot jaz se ne bijejo vojne,

ne pišejo pesmi

ali trošijo dnevi.

Sem le eden izmed cvetov na jasi prostrani,

ki morda kdaj le za kratek čas jih obišče čebela in izpije njihov med.

Potem gre.

h.