Skozi okno zre silhueta.
Senca, oropana narave.
V očeh prikriva snežna prostranstva.
Pred njo je položena asfaltna zemlja,
iz katere vznikajo kovinski cvetovi.
Občudujejo jih betonski skladi
steklenih razgledov.
Pod sivim nebom na dimnikih
sestankujejo črni vrani,
brezbrižni za nuklearno panoramo
ne-zime
ne-pomladi.
Orientalska vaza
s posušenimi vejami svedraste vrbe
krasi kot preplačane sobe.
Pogled obmiruje na odlomljenih
kodrih trohnečih spominov.
Morda je še zakoreninjena
in čaka pomlad?
Nebo.
Podari belino.
filija res fuuuul dobra pesem in čestitke k podčrtanju res krasne prispodobe si uporabila tako resnične tako vsakdanje
lp, M
Najlepša hvala Mateja v tem porajajočem jutru.
Bodi dobro v novem dnevu.
"filia"
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: filia
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!