Prepuščam se vetru,

naj daleč me nese,

kjer dom je ljubezni,

tam dol naj me strese.

Zakaj bi izgubljal,

iskal se po svetu,

zaupal bom vetru,

njegovemu letu.

Veter že ve,

kje si ti le doma,

zaupam občutkom,

da prav bova šla.

Poglej skozi okno,

že v strehi zavija,

prihajava mimo

ko v prsih razbija.

Potrkam na vrata,

s poljubom zvonim,

odpreš mi najlepša,

se skoraj stopim.

Pri tebi ostanem,

naj piha vihar,

se od tebe ne ganem,

dovolj sem že star.

Se starajva skupaj,

naj piha in brije,

ljubezni zaupaj,

vse slabo pokrije.

Do tedaj pa naj veter

me daleč ponese,

tam, kjer ljubezen si,

dol naj me strese …

by Mikla

Mikla