Krik.

Zakopan

se ne iztrga

iz pajčevine

glasilk.

Zgoraj pritiska,

spodaj spodjeda.

Obale so strme -

hlepenje

po zraku med

sencami,

neme se.

Tlem zmanjkuje

korenin,

erozija osipa

korak nazaj

v začetek

stopinj.

Vkopane

se še bolj

ugrezajo

v živo blato.

Trohnenje,

smrdi

po ličinkah

z razpadlimi

krili.

Ni upora

za odriv.

Lomijo se

izpod nog

v prosojnost

meglic,

ki goltajo zvezde.

Nebo je odtis -

na izgled hrapavo,

na dotik gladko.

Polzim,

previdno,

da ne razbijem

še zadnje iluzije

o sreči.

salke