Bukve in moleči jeziki praproti
tiho bivajo drug ob drugem.
Noč ali dan –
navzočnost ostaja ista.
Ko prideš mednje,
ti dovolijo,
da pogledaš v svojo težko culico
polno besed.
Ko jih drugo za drugo
poteguješ na svetlo,
se sproti drobijo, kot krhko listje.
Bolj kot ostajaš praznih rok,
lepše zveniš z njimi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Barbara Premužić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!