V tej igri ne živi Mario, ampak Mara.

In ni super, ampak na tleh.

To je igra sestavljanja. Sestavlja se,

kar se najde v ljudeh.

Na tisoče koščkov. Tudi ko jih združiš

po sto, še ni slike.

Vmes hodiš po bombe, po trnje in gobe

in druge zelike.

Nekatere ti dajo moč za naprej,

druge te razparajo in ožgejo.

Naučiš se. Pa vendar hodiš še in še

k tistim, ki tvoje sinapse žrejo.

Slika se počasi sestavlja. Lahko bi

že vedela, kaj je na njej. A noče.

Mara noče, Mara ne mara za resnico.

Zdaj si sama barva koščke in jih prirezuje,

tu rob, tam vogal in konico.

Nasilno jih trpa v podobo. In snuje,

snuje sanje. Njeno življenje je žalovanje.

Dovolj je, da obstaja raztrgana slika.

In obljuba dotika.

Nekoč ji bomba odnese prste. Zdaj več ne more

krojiti resničnosti sebi po meri.

Pride čas, ko se vse v življenju

brez milosti stehta in izmeri.

Njena kri se leno razlije med manjkajoče

delce, spodrine vse prirejene, Mara gleda,

preplašena je, v resnici noče,

a brez prstov si ne more zatisniti oči.

Slika se riše in se doriše, laž se seseda,

resnica je njeno zadnje življenje.

Slika ne laže, le hladno pokaže,

da je Mara iskala ključ v napačnem svetu,

da je princ zmaj in mamica kača.

Del nje bo ostal na tem črnem planetu.

A zdaj Mara ve, da se ne izplača.

Da je bila vedno sama.

In da je igra končana.

Zmaj in kača vreščita po še.

Mara zarine dlani pod pazduhe

in gre.

Aleksandra Kocmut - Kerstin