Zrna peska se sipajo z lestenca

na preprogo, ki lačna jih požira.

Zven samote razgrinja moja senca

preko soja svetilke v srž večera.

Iz spominov me opazuješ nema,

iz jesenskega plesa v listju bluesa

in ihtiš na ramenih, da obema

vest skeli tvoja pronicljiva skuza.

Cel večer se zdi boleče prazen,

hkrati pa je napolnjen s tvojim sijem.

Bolj sem jaz, kot si ti, nocoj prikazen,

saj s preteklosti si trenutke šijem.

Gledam v strop, a nocoj so ovčke skrite.

Štel bi tvoje dišeče lase. Ni te.

Peter Rangus