Sonet št. 84

Zrna peska se sipajo z lestenca

na preprogo, ki lačna jih požira.

Zven samote razgrinja moja senca

preko soja svetilke v srž večera.

 

Iz spominov me opazuješ nema,

iz jesenskega plesa v listju bluesa

in ihtiš na ramenih, da obema

vest skeli tvoja pronicljiva skuza.

 

Cel večer se zdi boleče prazen,

hkrati pa je napolnjen s tvojim sijem.

Bolj sem jaz, kot si ti, nocoj prikazen,

saj s preteklosti si trenutke šijem.

 

Gledam v strop, a nocoj so ovčke skrite.

Štel bi tvoje dišeče lase. Ni te.

Peter Rangus

Komentiranje je zaprto!

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 13. 11. 2018 ob 03:14
  • Prebrano 160 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 152.8
  • Število ocen: 7

Zastavica