Zrna peska se sipajo z lestenca
na preprogo, ki lačna jih požira.
Zven samote razgrinja moja senca
preko soja svetilke v srž večera.
Iz spominov me opazuješ nema,
iz jesenskega plesa v listju bluesa
in ihtiš na ramenih, da obema
vest skeli tvoja pronicljiva skuza.
Cel večer se zdi boleče prazen,
hkrati pa je napolnjen s tvojim sijem.
Bolj sem jaz, kot si ti, nocoj prikazen,
saj s preteklosti si trenutke šijem.
Gledam v strop, a nocoj so ovčke skrite.
Štel bi tvoje dišeče lase. Ni te.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!