Zgodovina me  je naučila, da vse mine.

Porušeni mostovi ne bodo nikdar več nosili

takšen spomin, kot so ga pred  rušenjem.

To je res, ampak ali niso umetnine in starine

vredne, še med vojno niso uničevali vrednih stvari.

Nekdo se ni zavedal in je samemu sebi zminiral pod.

Ljudje, ja seveda, smo tudi minljivi, razlika je samo

v času. Nekdo odide prej, drugi kasneje. In prijatelstva...

od ogromnega števila ostanejo prava le še tista, ki so dobra

in ne tekmujejo temveč dajejo iz dneva v dan, voljo in smisel.

O živalih, ki jih človek počlovečuje kot npr. papige je odnos

dober in odkrit, tukaj ni skrivalnic. Še nihče, ki je imel psa

ni zanikal njunega prijatelstva, to je tisto, kar je sveto.

Sveta bi morala biti tudi družina, a kaj ko za to je potrebno

več soglasja kot samo za enega človeka. Od ljudi pričakovati

je čudna ideja, ki redkokdaj pade na plodna tla. Tako človek

počasi vene in ponavadi odide ali zbeži še predno plačajo

za mašo, ker ga več ni. Lahka je zemlja, če ne čutiš ničesar

in mrtvi odidejo ostane le trup, odprte oči pa kot da gledajo

odsotno, da je živega kar strah, ker ni več duše.

Plazim po tem hribovju, nizke skale sem že preplezala

zdaj ostanejo samo tiste,  koder ljudje izginjajo.

Na gori, ki vleče k sebi in obljublja le konec muke

še preden pridem do vrha. Dnevi pa gredo,

eden za drugim padajo k preteklosti in tukaj ni

pregovarjanje, le minevanje, ki mu ni potrebno

razlagati, zakaj čas mineva in z njim vse ostalo.

Pridi lava, naredila boš skupinski grob, nekdo

še živ pa bo razkazoval slike in se hvalil. da je

edini preživeli.

IŽ-lev