U tvojih prsih metastazira srce sveta.

Pojedel si četrt Lune, da bi postal.

Mesija?

Pojedel si lunarni uterus, da bi postal črni mak,

ki ga zibajo trepalnice okamnelih pegatk.

Med vesoljskim prahom

potrpežljivo ločuješ

obstoj od trajanja.

Tvoji prsti so otrpli od tisočletnosti.

Svojo smrt vlačiš skozi vertikalo globokega očesa

(svet bo postal škilav in slepo vdan Geji).

Odločil si zgraditi most

od enega do drugega začetka večnosti.

S svojega Žala ti pošiljam valove

ljubih prodnikov.

Moja rebra so čedalje tanjša in bolj grobna

med mivko, s katero posipaš

čela morjeplovcev.

Nastal iz solze Matere Prabolečine,

zloben, metastatičen,

erektilen v najmanjši od besed rešitve,

oblečen v pokrov

zadnjega od mrličev brez vstajenja.

Jaz te nosim v svoji lobanji

kot beli prapor,

kot črni prapor,

nosim te kot bolezen

in kot zdravilno mažo dneva.

Skupaj

lomiva zrcala in z njihovimi odkruški

parava drobovino noči in pijeva njen mrak.

Nimava pomračenega uma,

le bela sva v svojem razodetju

(za naju je smrt pomlad,

za naju je smrt zelena,

zato najina življenja in smrti

križava med seboj,

ker v istem dnevu

ne moreva oba biti

in oba ne biti).

Kopam te v kamniti posodi oljčnega olja.

Samo mladika si bil v Getsemanijskem vrtu,

ko je Juda poljubil Svet.

Zdaj

si ves zlat in ves času težak.

…

Drhtim pred babilonskimi vodami.

Ti si slepi Splavar,

ki na zvezde pripenja svoje lase,

da bi Smrt lahko vedno našla

svojo pot do mene.

Jure Drljepan (JUR)