Včasih zaslišim

sladko trkljanje kock,

ki se sestavljajo

v moj ritem.

Sonce so,

ki ga zasenči

črna lisa

da ne zmorem sama,

da usiha moja moč.

Znajdem se na stranski poti

brez podpore toka,

sama v večnem

prostoru življenja.

Vprašam se

ali je dovolj

biti sam

in je nemoč šibkost,

poraz -

odgovora ne poznam.

Verjeti začnem,

da je,

padanje in žarenje,

vse smiselno zlaganje,

nastajanje.

Kot odmevanje

krakanja črnega kljuna

nad jezerom.

Barbara Premužić