V rano (uro)
Zazrt v belo piko
ne vidiš veliko.
Spustiš mojo roko,
spregledaš razpoko.
Zletiš v uro rano,
še tečeš za mano.
Požreš praske svoje,
zavržeš povoje,
ki sem ti jih zvila,
ko sem še kot vila
hodila po tebi.
Samo ... zdaj več ne bi.
ne vidiš veliko.
Spustiš mojo roko,
spregledaš razpoko.
Zletiš v uro rano,
še tečeš za mano.
Požreš praske svoje,
zavržeš povoje,
ki sem ti jih zvila,
ko sem še kot vila
hodila po tebi.
Samo ... zdaj več ne bi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 10. 05. 2009 ob 23:32
- Prebrano 746 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 281
- Število ocen: 27
