Šoferska burleska (V Portorožu sem moža pustila)

Živim in vozim ves čas stresno,
na moško jezo občutljiva.
Pogosto mešam levo in desno,
kot mačka sem nepredvidljiva.

Zagrešim prav vse nespretnosti -
inštruktor se jezi na glas -
po zakonih skrajne neverjetnosti.
Mi dvomi v barvo rjavih las.

Od moje trme, solz in želje
jih je mnogo srečno bogatelo.
Z menoj se trikrat komisija pelje,
a trinajstič mi je le uspelo.

Moje sreče nepopisne
deležen prvi je moj mož,
ki skoraj rep med noge stisne,
ko ga povabim v Portorož.

„Nazaj boš ti, a tja bom peljal jaz,
za bencin boš sama dala,
in...“ mi da še za premislek čas
„...glej, da me boš poslušala!“

Poslušati znam resnično vdano,
ubogati pa bolj slabo;
popestrila vožnjo sem zaspano,
ko zgrešila sem drevo.

„Ne v tretji, daj v drugo!
Le kdo ti je, ženska, dal izpit!?
Na kolesih voziš trugo,
za živce moram nekaj spit!

Ustavi tule, pri tej priči,
in vozi dalje kakor znaš!
Kar sama jo do doma piči,
napak ti nikdar ne priznaš!“

Da bi umiril se moj soprog,
sem v senci malo počakala,
a ker trmaril je prestrog,
užaljeno sem odpeljala.

Preživljala sem živčni zlom,
iz strahu sem pletla presto,
ker ni zazvonil telefon,
predem bi šla na avtocesto.

Moj mož predolgo mulo kuha,
se spet bom morala ukloniti?
Je pošteno že zavrela juha
in nekdo jo mora ohladiti.

Že vadim hinavščino skesano,
a iznenada pred menoj stoji
dekle drobno, nepoznano
in v angleščini mi govori:

„Dva močna fanta sem vprašala,
če me peljeta v ljubljansko smer.
Odkimala sta in zbežala,
kakor da sem huda zver.

Sem iz severa, kjer je Kamčatka
in po Evropi na potepu.
Štopam, da je pot bolj kratka
in ker sem brez ficka v žepu.“

Saj to je kot usode znak!
Sem se v hipu odločila;
ne bom več delala napak,
v Portorožu sem moža pustila.

Nič kričanja, ves čas smeh
ob poslušanju glasbe etno.
Strinjava se v vseh stvareh
in voziti mi je „fletno“.

V letih je kot moja hči,
a kot sestri klepetava.
Še pred Ljubljano se mi zdi,
da že dolgo se poznava.

Tako je že na vsej tej poti -
iskreno Nastja mi zaupa -
le tisti pride ji naproti,
ki si več kot drugi upa.

Jo iz daljav še kliče domovina,
ko jaz že varno sem doma
in z vprašanjem sprejme me družina:
„Ja, kje pa zdaj imaš moža!?“

Zanj avtoštop je pot zločina,
nikdar ne bi ustavil Rusom.
Pristaš manj tveganega je načina,
zato se vrne z avtobusom.

Zvečer v športnih se copatih
in z nahrbtnikom čez ramo
pojavi brez odvetnika pri vratih
in na hitro smukne v pižamo.

V tišini čudno me pogleda,
kot da bi rekel: „Še sem živ!“
in mi priznavajo mu lica bleda:
„Naj bo draga, sam sem kriv.“

Adelina

Komentiranje je zaprto!

Adelina
Napisal/a: Adelina

Pesmi

  • 10. 05. 2009 ob 22:22
  • Prebrano 1082 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 517
  • Število ocen: 14

Zastavica