Sonet št. 81
Purpurna osamelost bloka
brezvladje teme omotvozi,
da stvarnost skrha se, napoka
in žarek se prebije skozi.
Povzdigne me iz rojstne svile,
razpre me, kakor jadro veter
in neke prej neznane sile
me zlijejo v neskončni eter.
Okoli gležnja zanka lasa
zategne se in me povleče
nazaj v realnost prostor-časa.
Pod mano sivkaste četrti
Ljubljane čakajo klečeče
na vseobsežnost lastne smrti.
… kot vedno: popoln, lep, izjemen … ;)))
čestitke in lep pozdrav,
koni
:) nič ni popolno, se pa tvoja prijaznost zelo približa.
hvala :)
...ponovno Ljubljana. Rada prebiram tvoja pisanja, tako tekoče pojejo.
Lep dan želim.
T.
Hvala Tamara... Jah Ljubljana je pa taka kot je...Še sedaj, ko nisem več študent me včasih zvabi :)
Nazaj v sveta realnost, časa.
Namesto nazaj v realnost sveta, časa ...
Da metrika ne uide :)
Kaj meniš?
Drugače sem naglašal sveta. Široti e. Kot sveta margareta. :) Sem pa sedaj umaknil ta svet. :)
Ja, saj vem, ravno to - samo se mi je zdelo prikladnejše, če ne bi narobe naglasil ... pa saj zdaj imaš boljšo rešitev!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
- 29. 10. 2018 ob 22:58
- Prebrano 613 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 132.39
- Število ocen: 9