Jonin zarod
Včasih je bilo vse tako preprosto.
Če nisi poslušal božjega glasu,
te je pojedla riba.
Potem si vedel,
da moraš ubogati,
če ne, te bo spet pojedla riba,
a ne bo več Jahveja,
da te potegne iz nje.
Ker delamo vse po svoje,
smo v temačnem trebuhu
in ko riba priplava na površje,
tisti v njeni glavi trdijo,
da sta na nebu dve luni,
mi nižje se jim smejemo,
ker vsake toliko ugledamo le en mesec.
Ne vemo, da smo v zadku,
ki se občasno odpre,
kot tisti zgoraj ne vedo,
da se skozi vsake oči uliva nebo.
Včasih je bilo tako preprosto.
Ko je bog gledal vse trebuhe.
Ko nismo bili le hrana velikim ribam.
In le kdo še zna, iztesati Ostržka.
Vsekakor, tvoj zbir pomenljivih besed je še kako resničen, Poetesa Irena; če že, se mu pa nos vedno bolj daljša ... Lepa pesem, ni kaj!
S pozdravi,
Sašo
Jedna od tvojih najboljih i najcjelovitijih kompozicija. Suština bitka skrivena u poetici ove pjesme. Živjela Pi.
hehe, Sašo, doro si ga zadel s podaljšanim nosom :)
Hvala za komentar in nič se ne boj, mi smo še šola od Pepeta :)
<3
Lean, živel meni ti, ker znaš prodreti v srž vsake pesmi in izkopati sredico.
pozdrav na Reko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 27. 10. 2018 ob 21:54
- Prebrano 500 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 135
- Število ocen: 10