plitva usta
z globokim zadirčnim morjem
adekvatnih namigovanj
in mokrimi vrhunci
gimnastičnega jezika
v iskanju bridkih orgazmov
na vrhu pomečkanih kravat in srajc
škropim genijski tok
v prazne ciganske duše
in jutranje bele Lune
okličem um za dinozavra
vražjega
in temeljito brez kontrole
v lovu na naravni cirkus
z umetno perverzno strogostjo
štejem zobe
pišem pandemonij
blebetavo zavajam
v nedogled kokainsko zmerjam
goltam realnost
v dozah prizemljenih udarcev
se ne spominjam ničesar
postajam brezvezen
sam
in pijan
popoln način
da pomaham adijo
super...a lahko brez pohamanja?
Zanimiva predposlovilna obdukcija (glede na zaključek pesmi), lahko bi bil tudi delirij, ampak tako še bolj udarja ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: naprimerjanez
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!