Krasna pesem. Ampak  na kar nekaj mestih zahteva popravke v metriki, pa bo popolna. Moja rešitev je  pa tako, za vajo, nisem mogla da ne bi ... saj ne zameriš?

PREJ

Oko zazrto je v noč,
daljavo bližajoče se nevihte,
kakor volk zavijajoč,
se branim tihe v sebi ihte.

Od sebe zbirajoč, kar je ostalo,
le za veter hranim še moči,
ko bo tisto malo še pobralo,
kar v meni dobrih je reči.

Preskakuje v meni rima,
kakor v starem gramofonu sivem,
pred menoj osamljena je zima,
po otroku v meni segla bo igrivem.

Pod mahom čustev skrit
bo tiho jokal v zmrzal,
od neuresničenih želja pobit,
nezmožen, da bi komu kaj dajal.

Naj nikoli ne odrase,
sem na tiho ga prepričeval,
saj prišel bo prav za hude čase,
ko navdih mi bo slovo jemal.

V sebi se borim, se kličem na pomoč,
da zmogel bi nerodni čas obiti,
a h krati v duši sem umirajoč,
pred to nevihto moral se bom skriti.

Oko zazrto je v noč …

POTEM 

Oko zazrto je v  to noč,
v daljavo bližajoče se nevihte,
 in kakor volk zavijajoč
se branim tihe v sebi ihte.

Od sebe zbirajoč, kar je ostalo,
za veter hranim zadnje  še moči,
ko bode  tisto malo še pobralo,
kar v meni dobrih je reči.

 Brezglavo tolče v meni rima,
kot v starem gramofonu sivem,
pred mano vsa osamljena je zima,
po dečku v meni segla bo igrivem.

Pod mahom čustev skrit
bo tiho jokal v  zlo zmrzal,
od neizpolnjenih želja pobit,
nezmožen, da bi komu kaj dajal.

Naj prav nikoli ne odrase,
sem  ga potiho  jaz prepričeval,
saj  bo prišel mi prav za hude čase,
ko  moj navdih bo že slovo jemal.

Borim se v sebi,  kličem na pomoč,
da zmogel bi nerodni čas obiti,
a hkrati v duši sem umirajoč,
pred to nevihto moral se bom skriti.

Oko zazrto je v noč …