Ožarjeni oblaki
se nagibajo proti zahodu,
so kozmično znamenje,
da sonce s sabo vleče dan
v hrame nekdanjih
hiperborejskih bogov.
Z odločno eleganco
se razleze noč,
tiho zavzame visoki oder
in vsaka stvar ostane sama,
vsako bitje se stisne v svojo lupino.
Spe ali bede čakaš,
da se spet vzdignejo besede
večnih bradatih starcev,
ki živijo
nekje med soncem in zemljo.
Pogled v nebo, v katerem je veter izročilnosti, mitov, legend ..., in prek katerega tudi tukajšnjiki in zdajšnjiki kdaj ulovimo kako sporočilo - kot ti, ki si jih ujela v pesem ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Barbara Premužić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!