Žejen sem.
Konzumiram neke tablete na recept
in ko primejo, mi zmanjka sline.
Ne smem se družit s pesniki.
Sicer bi kakšnega bahača ubil,
sesul pa sigurno.
Jesen je obudila sovraštvo do barv,
pisani dnevi se pospešeno izlivajo v črno-bele.
Zakuril sem peč, ne maraš, da te v sobi zebe.
Mene greje žgana smola v ustih,
ampak hlapi kot kafra.
Stvari se odvijajo v najino korist,
vse priboljške imava na voljo,
tudi zasebnost in mir.
Boljša si in zahtevnejša od mase kričečih mrhovinarjev.
Godi mi tvoja družba.
Ne zrajtam se imena pijače,
ki si jo natakam v zvrhan kozarec
ter jo razlivam,
napojen.
Pesem samote in izoblilja, ki je lahko tudi izmišljeno - kljub občutju temačnosti (sovražnost do barv ...), v pesmi prevladuje toplina (peči, žganja ...) in dvojnost poudari tudi izbira jezika (vnos pogovornih besed) ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Rok Horžen
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!