Vse se začelo, je v drugem razredu,
prevzelo me ob prvem pogledu.
Je sploh kaj resničnega našla,
ko bil utopljen sem v zgodbo junaštva?

Objem si je želela na koncu predstave,
pa so padle sramežljive postave.
Nikoli slasti njenih ustnic okušal,
ker nisem zadostno vsega poskušal.

Zaradi najstniškega nagona,
tekal mimo sem poligona,
kjer igrala se je ona,
do povzdignjenega tona.

Spogledovala sva se iskrivo,
delovalo je zanesljivo.
Nekoč izmikajoča avantura,
zazvonila vibracijska je ura.

Do nje sem čutil spoštovanje,
cvetoče otroštva potovanje.
Moj spomin tja me vrača,
krasne trenutke ne zavrača.

Le kaj ji je bilo,
ko sem gledal za njo,
da se me je izogibala,
poglede izmikala.

V hipu srce se je zaljubilo,
nadzor nad sabo izgubilo.
Ko oči prelepe sem zagledal,
le česa sem se tedaj zavedal?

Ko puščica je poletela,
me točno v srce zadela.
Mojih sanj nasmejana princeska,
na palubi odskočna deska.

Do nje sem čutil spoštovanje,
cvetoče otroštva potovanje.
Moj spomin tja me vrača,
krasne trenutke ne zavrača.

Le kaj ji je bilo,
ko sem gledal za njo,
da se me je izogibala,
poglede izmikala.

Mišel Žafran, Narfaž Lešim