tvoje roke
svilene,
umetniško
izklesane,
pritisnile so
me glavo
bližje.


k velikim
sivo
vprašujočim
očem,
tako pretkano
skrivajo
svojo žalost ...

zdelo se mi
je, da sanjam,
da letiš na
ognjenih krilih,
da se prevračaš
okoli sebe,
okoli svoje
sence.

v božanskem
sijaju,
tako toplem
puhastem
zraku,
kot otrok,
ki so
ga ravno
izpustili
iz šole.

kot jetnik
po desetletjih
ječe
na zelenem
travniku,
kot velik črni
vran,
ki se dviga.


konec šala ti
je zdrsnil z
ramen in
poljubil sem
te na čelo.

ne smem,
smeva,
to je najina blaznost …

ivan z