Igram se
Da sem množica dvonogih bitij,
ki jih je rodila ženska.
Vse moje oči z roba dneva zrejo
v liso zgoščenega neba.
Čakam, da me preletijo
čaplje, vrane, golobice.
Ljubi bratje kormorani.
Božam nežno modro kroglo
in vse babilonske stolpe.
Kako ljubko se skrivajo otroci
s kodrastimi in zlepljenimi lasmi.
Pod mizami,
na gugalnicah,
za porušenimi stebri pozabljenih mest.
Pod zastavami bojevnikov,
na letečih preprogah,
v morjih,
na razpokani zemlji,
naplavljeni na obale,
odloženi v deželi
ne čisto ljudi.
Čudno tiho so otroci
v objemih mrtvih mater,
brez objemov mrtvih mater.
Kako ljubke so njihove lačne oči.
Kako plešejo njihova prodana telesca.
Kako malo svet potrebuje njihove duše.
Čudovite bele čaplje.
Črni bratje kormorani.
Čakam vas.
Miže.
Bum!!!... pozdrav!
Pogrešala sem te, dobro ''te je'' brati <3
Hvala, draga Irena! Objem!
Vračam pozdrav, Tanja! :)
Pesem, v kateri tudi igra ne more odrešiti prodanih, zapuščenih, osirotelih otrok - ta del, vpet v zmehčane podobe ptic in misli, naravnost zaboli ... čestitke,
Ana
Hvala Ana!
Lp , Polona.
Zareže s tistmi velikimi očmi in nemimi kriki kormoranov in čapelj, zareže prav pod kožo. Pretrese!
Čestitke za podčrtanje.
Lp Marija
Hvala, triglav, za tvoj odziv.
Se beremo! :)
mm
Čestitke, Polona! Zarezala si. Lepo te je brati.
Pozdrav,
koni
Hvala koni! :)
Bodi lepo!
Polona
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
- 03. 10. 2018 ob 11:34
- Prebrano 813 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 270.89
- Število ocen: 18