meje človeka so pogosto zlomljene
z močjo
in katastrofo
v potopitvi Titanika
je lepota
preprosta resnica
ki ne sme ostati komatozna
je povezovanje pik
med dobro smrtjo
in dobrim branjem
ampak je krhko
kot zapestje device
en potisk predaleč
in odrezala si bo roko
en korak prehitro
in Titanik ostane na vodi
vendar ni šarma v preživetju
če je plitvo
ali odvečno
tako vsi umremo brezsmiselne smrti
v iskanju
enolične žeje
nečesa večjega
česar ni
ampak hrabro slovo
ima več karizme
kot mlahavo živetje
zato
se odločamo osvajati ponedeljke
tudi če ni nikakršne poante
da se zbudiš
* fajn, vsaka uganka je že(l)ja,
ampak hrabro slovo ima več kot mlahavo preživetje. **
da da, borba je že pol zmage. =]
Svežina je v tem, da pri tebi stik z resničnostjo naenkrat ni več nekaj fundamentalno spokojnega, ampak nekaj fundamentalno kataklizmičnega. In kar je najbolj pretresljivo: iz celjenja teh ran sledi smisel.
To odpira toliko vprašanj, da boš rabil še cel cikel pesmi, da jih nasloviš ... se jih veselim. ;-)
Čestitke,
Luka
hvala za črtanico in interpretacijo, ki daje (pre)več napram temu, kar je dejansko na "papirju". :]
lp,
xJ
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: naprimerjanez
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!