Niso me vprašali

sam sem se prerinil skozi skale

Tja so jih nagrnili prav zato da se nas ubranijo

A moj duh je vitek zmore skozi špranje

tudi skozi luknje ki so jih izdolble školjke

Takoj ko se vzravnam razpostavim ograje

Da školjke ne uidejo

in tujost skal ne prodre preblizu

Nerad se vsiljujem komu v besedo

sploh pa ne govorcem ki so je vešči

in zlahka zverižijo ograje

Vem da tvegam a ne morem več molčati

Prišel sem

zaradi domačega izraza sem prišel

Dobro dene ogreje

temelj je ogrodje in streha zavedanja

Vi ki te besede govorite vsak dan

jih zgibate in ravnate

in ste obkroženi z napisi v tem istem jeziku

ki jokate in se smejite v tem istem jeziku

rotim vas in vas prosim

prisluhnite kako grobo zveni

sredi domačega izraza

y can see the dark

ko je tema tako mehka in zvočna

in kako so umazane

zajebane luči

Zakaj z blatom mažete svetlobo

da smrdi

Ne lomite pomenov

ne trgajte gibkosti domačega

Le to je vaše

rojaki

vse drugo si sposojate in nič vam ne ostane

ko bodo to hoteli nazaj

Ko zaprete oči vi sanjarite Pariz London Managuo

a to so vaše sanje to ni resnica

Jaz slišim Maribor

rojaki moji dragi

in stoječ na ulici ob Dravi

poslušam otroštvo

ko nisem vedel kaj je pomembno

kaj vse mi bo lomilo ušesa

In ko spet odprem oči vstopijo tuji izrazi

blato in nerazumljivosti

To jim rečem kljub temu da si zatiskajo ušesa

kljub temu da zamahnejo z roko rekoč

Ta je iz prejšnjega tisočletja

pobegli duh prekopanega groba

A jaz jim govorim še naprej

zavedajoč se svoje vitkosti čeprav vem

dovolj je da odvrnejo pogled

in že me iztisnejo skozi špranjo spet nazaj

z zobmi v pesek suh tuj in žejen

Peska se ne da namočiti z domačnostjo

ves trud vsakič znova izhlapi

Ostaja le suha žejna želja

Vem tulim zaman v mrak gluhosti a prav iz muke

v tej žeji vpijem ne slišan ne viden tudi od tam:

Ne blatite ne packajte domačnosti!

Milan Novak