Utrinek
Ko v jutru si nov dan nariše oči,
objamem spet pesem med kržljave roke.
Da skupaj še enkrat bi zbrali moči
in v rime bi predli zamisli globoke,
premaknili svet čez razpotja idej,
z odpadlimi listi zgradili sva mesto,
razlili sva moč prek zamišljenih mej,
k zaraslim obronkom raztezali cesto,
puščavskim viharjem podtikali sneg,
sred rimskega vrveža božali trave,
postopali v ritmu, pognali se v beg,
v očeh sva iskali odmeve sanjave.
Zadihana sedeš ob Savi na prod,
pogled ti uhaja čez vode v daljavo,
vem, mika te spet, da odšla bi od tod,
a tokrat zapiram te v svojo trdnjavo.
Potem pod večer me prevzame nemir,
razblinjaš se v reki in trgaš besede,
ugasneš in sama poženem se v dir,
ne gre ubežati, nesmisel prisede …
Zdaj svetlo počasi izgublja moj vid,
na glas si privijem zbor sužnjev, ob sveči
obstanem pri oknu, postajam spet kip,
ko misel odplavaš na krilih kipečih.
Popolno.
Lp, lidija
Prelepo, Janja.
Že včeraj, ko sem prebrala "Utrinek" se me je močno dotaknil, vendar sem bila preutrujena, da bi komentirala. Zdelo se mi je zelo pomembno, da se še enkrat posvetim vsebini in ne samo formi. No danes berem in berem in rečem lahko le: odlično, pravi biser. Čestitke za podčrtanko.
Lep pozdrav
Marija
Lidija, Svit, Marija, hvala vam!!!! Lep pozdrav in lep preostanek dneva,
Janja
Iskrene čestitke k popolnemu, čudovitemu, podčrtanemu … skratka, k res lepemu "utrinku"!
Lep pozdrav,
Breda
O, Breda, cenim tvoje mnenje. Hvala ti!
Bodi dobro, Janja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Pisana_beseda
- 30. 09. 2018 ob 16:39
- Prebrano 866 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 227.5