Vonj po gnilih jabolkih,

vrt je vse bolj nem.

Zemlja se umika v vesolje,

globina jo zagrinja in obliva.

V črnem objemu previdno, nežno

vzhaja samotna svetloba,

ki ji šele tema daje sijaj

in šele kaos poudarja njeno jasnost,

da postane komaj vidna, utripajoča pika.

Zadržujem dih

in občudujem njeno šibkost,

ki se nenehno približuje smrti,

a nikoli zares ne ugasne.

Iščem jo na nebu,

na ogromnem zrcalu moje duše.

Barbara Premužić