Vonj po gnilih jabolkih

Vonj po gnilih jabolkih,

vrt je vse bolj nem.

 

Zemlja se umika v vesolje,

globina jo zagrinja in obliva.

V črnem objemu previdno, nežno

vzhaja samotna svetloba,

ki ji šele tema daje sijaj

in šele kaos poudarja njeno jasnost,

da postane komaj vidna, utripajoča pika.

 

Zadržujem dih

in občudujem njeno šibkost,

ki se nenehno približuje smrti,

a nikoli zares ne ugasne.

Iščem jo na nebu,

na ogromnem zrcalu moje duše.

Barbara Premužić

Ana Porenta

urednica

Poslano:
30. 09. 2018 ob 10:40

Pozdravček, Barbara,

mislim, da prvi verz lahko odstraniš, saj je uporabljen že kot naslov. Morda še preoblikovanje zadnjih dveh verzov: 

Iščem jo na nebu,

ki pa je ogromno zrcalo moje duše.  - morda raje:

na ogromnem zrcalu moje duše.

Premisli in če želiš, popravi,

lp, Ana

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Barbara Premužić
Napisal/a: Barbara Premužić

Pesmi

  • 28. 09. 2018 ob 21:25
  • Prebrano 185 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 76.48
  • Število ocen: 3

Zastavica