Vranje
moje perje je še zmeraj povoskano
četudi se redči
kljun je ostrejši
iz njega ne cvetijo več marjetice
le trnje s suhim listjem
skozi reže prhlega
obešam zrkla
kakor plodove volčje češnje
ki odnaša le lahke duše
kdo bo odvlekel mojo težko
ko vsi vrani odletijo
tudi tisti skriti na jerebikah
z zamenjano barvo oči
kako naj se operem v brezčasju
do lahkotnosti
v breztežno žvrgolenje
in pogled novorojenega
tak lešnikovo zelen z mehko lupino
zelo lepa mislim da se pa res nimaš česa bati vidimo te v zelo lepi luči
nič ni hudega če ni več marjetic in če je kaj prhlo
tvoje žvrgolenje je še kako slišno čuteče in videno
bodi dobro in še dolgo nam žvrgolikaj kajti res te rada berem
lp, M
Levček, lepa hvala za tako prijazen komentar <3
Pesem, ki niza podobe in narašča, da bi izrekla vprašanje o tem, kako izbrisati vse in (znova) zazeleneti, čeprav nisi rastlina ... spodbuja razmisleke o slehernikovi poti, čestitke,
Ana
Ana, prav lepa hvala.
Tvoj vran bo bel :)
lp
pi
Čestitam na Podčrtanki, Irena.
Lp,
Katica
Hvala draga Katica
deževen pozdrav
Bravo Irena, čestitam ti na tvoji poeziji.
Lep pozdrav, salke
Hvala, Salke :)
Tebi, ki si slavček
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 21. 09. 2018 ob 22:00
- Prebrano 672 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 410.08
- Število ocen: 20